Sobotni teroristični napad v Ankari: Je Turčija na poti k propadu?
Korenine krize ležijo v letu 2009, ko je islamistični režim predsednika Recepa Tayyipa Erdogana v arabski pomladi videl priložnost, da Turčijo postavi v središče nove zahodnoazijske ureditve.
Protestniki utripajo z znakom V med shodom v znak protesta proti sobotnim eksplozijam v Diyarbakirju v Turčiji v nedeljo, 11. oktobra 2015. (Vir: AP) Smo na Bližnjem vzhodu, je zapisal ugledni turški novinar Mehmet Barlas, potem ko so domnevni samomorilski napadalci Islamske države v soboto ciljali na shod v Ankari, pri čemer je umrlo najmanj 97 - najhujši teroristični napad v zgodovini okrožja. Eksplodira bomba, ljudje umirajo. Tudi mi smo država Bližnjega vzhoda.
Razen Turčija ni: znano je, da sam Mehmet Barlas občasno uživa v pijači; je poročen z zelo zahodnjaškim Cananom Barlasom; živi v vili, ki tako kot druge v Istanbulu temelji na življenjskih idealih, oblikovanih v Evropi; ima smisel za humor, ki ga verska policija v Riadu ne bi odobrila.
Geografija pa je lahko usoda – in bombni napad je mnoge pripeljal do vprašanja, ali se Turčija lahko izogne usodi svoje soseščine.
[sorodna objava]
Korenine krize ležijo v letu 2009, ko je islamistični režim predsednika Recepa Tayyipa Erdogana v arabski pomladi videl priložnost, da Turčijo postavi v središče nove zahodnoazijske ureditve. Zamisel, je dejal zunanji minister Ahmet Davatoglu, je bila izgradnja nekakšnega na novo rojenega Otomanskega cesarstva, v katerem bi Istanbul ponovno vključil balkansko regijo, Bližnji vzhod in Kavkaz.
Tako kot večina velikih geopolitičnih zapletov je tudi ta kmalu zašel iz scenarija. Arabska pomlad se je zrušila v arabsko poletje – žgoč kotel džihadističnega nasilja. Erdoganova podpora tako imenovanim zmernim upornikom v Siriji – pravzaprav večinoma islamistom, povezanim z Muslimansko bratovščino – je zmago predala Al Kaidi in Islamski državi.
Po drugi strani je napad džihadistov pripeljal zahodne vlade, da so oborožile Kurde – etnično skupino v središču dolgotrajnega etnično-verskega odcepitvenega upora Turčije.
Erdoganova vlada je v strahu pred naraščajočo kurdsko močjo ukazala napade proti uporniški Partiji Karkerên Kurdistan ali PKK, ki se je maščevala z umorom več kot 100 turških policistov in vojaških častnikov.
Medtem so džihadisti Islamske države svojo protikurdsko kampanjo v Siriji in Iraku prenesli v Turčijo – predvsem so uprizorili samomorilski bombni napad, ki je to poletje zahteval 33 žrtev.
Trenutno obstajajo trije razlogi za domnevo, da se bo nasilje v Turčiji stopnjevalo. Prvič, več kot 1400 turških državljanov zdaj služi pri Islamski državi in drugih džihadističnih skupinah – jedro, ki bi lahko prineslo vojno domov.
Poleg tega narašča turška nacionalistična agresija proti Kurdom – nekaj, kar bi lahko legitimiziralo ali spodbudilo islamistično nasilje.
Končno je tu še kurdski problem. Čeprav so kurdske skupine napovedale, da bodo ponovno uvedle premirje, nadaljnji teroristični napadi in mobilizacija desnice otežujejo vsak prihodnji mirovni sporazum.
Ob tem Turčija ni Irak ali Egipt: kljub vse večji Erdoganovi avtoritarnosti obstaja močna demokratična tradicija; civilna družba je živahna; svoboščine žensk so močne; in gospodarstvo, čeprav se upočasnjuje, še ne bo propadlo. Poleg tega je turška država doslej dokazala, da so njene korenine pregloboke, da bi jih upor ali terorizem pometel na stran.
Delite S Prijatelji:
