Nov angleški prevod klasične satire v hindujščini Baramasi Gyana Chaturvedija vzbuja nostalgijo, a čustveno dela
Prevajalec Salim Yusufji je z Alipuro opravil hvalevredno delo, saj je spretno poustvaril izginil način življenja in upodobitve likov - a tragični absurd njunega položaja se v prevodu izgubi
Dogajanje v Bundelkhandu, Chaturvedijev roman Baramasi iskri z duhovitostjo, ki je značilna za jezik in kulturo, v kateri se nahaja. (Vir: Wikimedia Commons) Gyan Chaturvedi je hindujski pisatelj bleščečega sijaja. Njegovi romani so pogosto noro smešni. Odpirajo pa tudi okna v temeljne eksistencialne tragedije. Njegov prvi roman, Narak Yatra , je bil postavljen v pokvarjen svet indijskih medicinskih fakultet, kjer je izvajanje malenkosti smisel izobraževanja, bolj kot zdravljenje telesa ali obogatitev uma. Roman je kot tema Raag Darbari (roman Shrilala Shukle iz 1968) indijskega izobraževanja. Obstaja posebna zvrst hindujske literature, ki jo je težko opisati. Ni čisto satira, ker ne pomeni posmehovati. A tudi to ni čisto prazni humor. Je oblika, ki je v svojih opisih akutno realistična. Vendar je prepleten s komičnim učinkom, ne zato, ker se norčuje iz resničnosti ali zato, ker osmišlja človeško trpljenje. Komično je, ker liki uporabljajo jezik, ki zajema nekakšen absurd. To je njihov način ohranjanja smisla v svetu, ki sicer nima smisla.
Alipura , prevod Chaturvedijevega klasika Baramasi (1999) je zgodba o obubožani družini v Bundelkhandu. Začne se tako, da hči družine Binno čaka na ustreznega ženina, da jo sprejme. Toda platno se nato premakne tudi na življenja njenih štirih bratov: starejšega brata, za katerega se zdi, da ne prenese sveta, drugega, ki čaka, da opravi izpit, ki se mu za vedno izmika; tretji, ki se zdi, da je na pol prepameten in nikamor ne gre, in mlajši, ki bi mu s prizadevnostjo lahko le dovolil, da pobegne v srednji razred. Toda to je tudi svet požrtvovalne matere, nekaterih pisanih sorodnikov in mesta Alipura kot celote.
Alipura avtorja Gyan Chaturvedi; prevedel Salim Yusufji; Juggernaut knjige; 344 strani; 599 Rs Chaturvedi je v vseh svojih romanih mojster spretne karakterizacije. Odpre pa tudi okno v celotno družbeno okolje. V tem primeru je to mesto Alipura na robu zgodovine, kjer je minevanje časa nadomestno označeno s tem, da je Dilipa Kumarja zamenjal Dharmendra in nato Dharmendra zamenjal Amitabh Bachchan na koledarjih.
V prevodu je bil naslov spremenjen v Alipura , kar kaže, da roman govori o kraju z vso njegovo teksturo in goščavo družbenih odnosov. To je kraj, kjer je sposobnost posedovanja lathija častna značka, biti dacoit pa je odprta družbena vloga, ne zločin. Alipura je natančen in vzbujajoč v svojih fizičnih opisih. Pričara cel svet, tako da pripoveduje podrobnosti na vsa prava mesta. Vredno ga je prebrati samo zaradi rekreacije izginulega sveta. Spreten pa je tudi pri upodabljanju likov. Kljub vsej svoji zgovornosti ima vsak od bratov in sester čudno notranjost. Tako kot mesto kot celota so obtičali v prepadu med sanjami in resničnostjo. Na nek način je roman veliko več kot le kraj. Gre bolj za stanje kot za lokacijo. To je morda nekaj, kar spremeni naslov knjige Alipura morda ne bo povsem ujela. Gre za minevanje časa, kjer se čas spreminja, a nič drugega kot umik sanj. Gre predvsem za življenja, ki jih zaznamuje razočaranje; občutek ne biti
sposoben izmeriti norme uspeha ali občutka zaželenosti.
Alipura potegne zanimiv podvig suspendiranja bralca med dvema nasprotujočima si dispozicijama. Po eni strani se jim zdi družbeni svet, v katerem živijo liki, popolnoma smiseln; vendar je njihov položaj tragičen absurd, ki nima smisla. Ta razcep v sebi se ujame in upravlja s pomočjo jezika. Z jezikom, ki kaplja z zaničljivo duhovitostjo, lahko dosežejo mero svobode. Samo svoboda reči, kot pravi lik na neki točki, Chhodo raja, kaun saala harami nahin hain , je dejanje jasnosti, ki kompenzira občutek nemoči.
Toda to predstavlja težavo za prevajalce. Toliko moči Chaturvedijevih romanov je odvisno od kadence jezika, njihovo glasno branje v hindujščini povzroči učinek, ki ga je skoraj nemogoče reproducirati v angleščini. Salim Yusufji je opravil hvalevredno delo. Ampak to moram priznati Alipura je vrsta romana, ki zelo hitro naleti na meje prevajanja. Vzemite majhen primer. V knjigi je smešen trenutek. Chhuttan in Bibbo sta dva lika. Hindi stavek pravi, Chhuttan tatha Bibbo ke beech gobar aa gaya aur sab gudgobar ho gaya. Del učinka izhaja iz igre naprej gobar in gudgobar . Toda kako to prevesti? Yusufji to prevede kot dva kupa iztrebkov bi morala tako močno posredovati in spremeniti Chhuttanove možnosti v sranje. Ni ravno narobe, vendar ne more zajeti delikatnosti, aliterativne moči ali eksistencialne ironije hindujskega romana. Klišej je, da so vsi prevodi nepopolni ali nepopolni. A morda še bolj drži za romane, kjer je osrednji lik sam jezik v vsej svoji razburkani slavi.
Alipura je vredno branja v angleščini zaradi dostopa do izginulega sveta in življenja njegovih likov. Toda nekako je čustvena resonanca tega žalostnega in komičnega sveta v angleščini nekoliko bolj naporna kot v hindujščini.
(Pratap Bhanu Mehta prispeva urednik, to spletno mesto )
Delite S Prijatelji:
