Pojasnjeno: Zakaj revni v Indiji ostajajo revni

V Indiji bi bilo potrebnih 7 generacij, da bi član revne družine dosegel povprečni dohodek, glede na poročilo Svetovnega gospodarskega foruma o globalni socialni mobilnosti.

Glede na poročilo so nordijska gospodarstva, kot sta Danska in Finska, na vrhu lestvice socialne mobilnosti, medtem ko so države, kot so Indija, Pakistan, Bangladeš in Južna Afrika, na dnu.

Svetovni gospodarski forum, ki v smučarskem letovišču Davos (Švica) organizira znano letno srečanje najvplivnejših svetovnih poslovnih in političnih odločevalcev, je izšel s svojim prvim Globalno poročilo o socialni mobilnosti , kar je Indijo uvrstilo na nizko 72. mesto od 82 profiliranih držav.

Glede na poročilo so nordijska gospodarstva, kot sta Danska in Finska, na vrhu lestvice socialne mobilnosti, medtem ko so države, kot so Indija, Pakistan, Bangladeš in Južna Afrika, na dnu (glej tabelo 1).

Tabela 1: Svetovna lestvica socialne mobilnosti WEF

Kakšen je kontekst tega poročila?

Kljub hitri globalni rasti se neenakosti po vsem svetu povečujejo. Povečanje neenakosti ni le povzročilo velike družbene nemire, ampak je negativno vplivalo tudi na globalno soglasje o vrsti gospodarskih politik, ki jih države sledijo.

Dober primer tega je porast trgovinskega protekcionizma po svetu v zadnjih nekaj letih. Naj bodo to Združene države ali Združeno kraljestvo, dva najbolj goreča zagovornika globalizacije in trgovinske odprtosti, je več držav začelo gledati vase v upanju, da bo večji trgovinski protekcionizem pomagal ublažiti strahove in pomisleke domačih delavcev.

Kaj je socialna mobilnost?

Običajno se neenakosti merijo v smislu dohodka. In ta ukrep se je izkazal za neustreznega. Kot navaja poročilo, obstaja veliko situacij, ko kljub visoki stopnji absolutne dohodkovne mobilnosti ostaja relativna socialna mobilnost nizka. Na primer, v gospodarstvih, kot sta Kitajska in Indija, lahko gospodarska rast dvigne celotno prebivalstvo v smislu absolutnega dohodka, vendar status posameznika v družbi glede na druge ostaja enak.

Poročilo navaja: Pojem relativne socialne mobilnosti je tesneje povezan s socialnim in ekonomskim statusom posameznika glede na starše. V državi z družbo s popolno relativno mobilnostjo bi imel otrok, rojen v družini z nizkimi dohodki, toliko možnosti, da zasluži visok dohodek kot otrok, rojen staršem z visokimi dohodki.

Tako je koncept socialne mobilnosti veliko širši od gledanja zgolj dohodkovne neenakosti. Vključuje več skrbi, kot so:

• Medgeneracijska mobilnost: Sposobnost posameznika, da se v svojem življenju premika med socialno-ekonomskimi razredi.
• Medgeneracijska mobilnost: Sposobnost družinske skupine, da se premika navzgor ali navzdol po socialno-ekonomski lestvici v obdobju ene ali več generacij.
• Absolutna mobilnost dohodka: Sposobnost posameznika, da realno zasluži toliko ali več kot njegovi starši pri isti starosti.
• Absolutna izobraževalna mobilnost: Sposobnost posameznika, da doseže višjo izobrazbo kot njegovi starši.
• Relativna mobilnost dohodkov: Koliko dohodkov posameznika določajo dohodki njegovih staršev.
• Relativna izobraževalna mobilnost: Kolikšen delež posameznikove izobrazbene dosežke določa izobrazba njegovih staršev.

Zakaj je socialna mobilnost pomembna?

Raziskave so pokazale, da v državah z visokimi dohodki od devetdesetih let prejšnjega stoletja stagnacija tako na spodnjem kot na zgornjem koncu porazdelitve dohodka – pojav, ki ga strokovnjaki za socialno mobilnost opisujejo kot „lepljiva tla“ in „lepljive stropove“. Z drugimi besedami, kako daleč se lahko posameznik pomakne v družbi, je veliko odvisno od tega, ali je bližje pragu dohodka (ali reven) ali zgornji (ali bogat). Na primer, na Danskem ali Finskem (ki sta najvišje uvrščeni v indeks socialne mobilnosti), če starš osebe A zasluži 100 % več kot oseba Z, se ocenjuje, da je vpliv na prihodnji dohodek osebe A približno 15 %, v ZDA pa je vpliv je veliko večji – približno 50 % – in na Kitajskem je učinek še večji – približno 60 %.

Stopnje socialne mobilnosti nam torej lahko pomagajo razumeti tako hitrost – to je, koliko časa traja, da posamezniki na dnu lestvice dohitijo tiste na vrhu – kot intenzivnost – to je, koliko korakov je potrebnih. da se posameznik v določenem obdobju pomakne po lestvici – socialne mobilnosti. Kot je prikazano v tabeli 2, bi bilo potrebnih ogromnih 7 generacij, da bi se nekdo, rojen v družini z nizkimi dohodki v Indiji, približal srednji ravni dohodka; na Danskem bi trajalo le 2 generaciji.

Tabela 2: Mobilnost dohodkov med generacijami

Raziskave tudi kažejo, da imajo države z visoko stopnjo relativne socialne mobilnosti – kot so Finska, Norveška ali Danska – nižje ravni dohodkovne neenakosti.

Nasprotno pa države z nizko relativno socialno mobilnostjo – kot so Indija, Južna Afrika ali Brazilija – prav tako kažejo visoko stopnjo gospodarske neenakosti.

Zato je za države, kot je Indija, pomembno, da povečajo socialno mobilnost.

Kako se torej izračuna socialna mobilnost?

Indeks globalne socialne mobilnosti WEF ocenjuje 82 gospodarstev na 10 stebrih, razporejenih po naslednjih petih ključnih razsežnostih socialne mobilnosti:

1. zdravje;
2. Izobraževanje (dostop, kakovost in pravičnost, vseživljenjsko učenje);
3. tehnologija;
4. Delo (priložnosti, plače, pogoji);
5. Varstvo in ustanove (socialno varstvo in inkluzivne ustanove).

Kako se je Indija izkazala za vsakega od 10 stebrov socialne mobilnosti?

Skupna uvrstitev Indije je slabih 76 od 82 obravnavanih držav. Zato ne bi smelo biti presenečenje, da se Indija tudi po posameznih parametrih uvršča nizko.

Spodnja tabela 3 prikazuje podroben razčlenitev.

Tabela 3: Kjer se Indija uvršča na 10 stebrov socialne mobilnosti

Delite S Prijatelji: