Pojasnjeno: Ko je Junagadh glasoval za pridružitev Indiji, je Pakistan dobil le 91 glasov
Pakistan je predstavil nov politični zemljevid, ki vključuje Junagadh v obalnem Gudžaratu, katerega odločitev o pridružitvi Indiji leta 1947, formalizirana s plebiscitom leta 1948, Pakistan takrat ni sprejel.

Pakistanski premier Imran Khan v torek predstavil nov politični zemljevid ki vključuje ves Jammu in Kašmir, Ladakh, Sir Creek in Junagadh. Khan in pakistanski zunanji minister Shah Mahmood Qureshi sta dejala, da bo to nov zemljevid Pakistana.
Izdano dan pred prvo obletnico odločitve vlade NDA, ki jo vodi BJP, 5. avgusta umik posebnega statusa J&K in delitev države na dvoje, je bilo prvič, je dejal zunanji minister Shah Mahmood Qureshi v zvezi z vključitvijo J&K in Ladakha, da zemljevid odraža želje ljudi. Zvezni kabinet, vodstvo Kašmirja in pakistansko politično vodstvo so podprli potezo vlade, je dodal.
Indija je zemljevid zavrnila kot absurdno vajo, ki je nevzdržno zahtevala ozemlja v Indiji. Te smešne trditve nimajo niti pravne veljavnosti niti mednarodne verodostojnosti, je zapisano v sporočilu ministrstva za zunanje zadeve. Izjava je dodala, da objava novega zemljevida potrjuje obsedenost Pakistana z ozemeljsko širitvijo, ki jo podpira čezmejni terorizem.
Zdi se, da je pakistanska vključitev J&K in Ladakha v nov zemljevid, ki ga je vlada objavila novembra, v novi zemljevid, ki ga je Indija vključevala pakistansko okupiranega Kašmirja kot dela ozemlja zveze Jammu & Kašmir, in Gilgita Baltistana kot dela Ladakha. 2, potem ko je 31. oktobra lani začela veljati reorganizacija J&K.
Vendar sta dva druga vključevanja povzročila presenečenje. Eden je Sir Creek na obali Kutcha, 96-kilometrsko izlivo v Indijo-Pakistan skozi Gujarat in Sindh, o katerem sta Indija in Pakistan skoraj dosegla dogovor v letih 2007–2008 in je nekoč veljal za nizko viseče sadje za dvostransko reševanje. . Pakistan zahteva celotno širino izliva, Indija pa pravi, da bi morala biti razmejitev na sredini. Tisti, ki so bili del pogajanj, pravijo, da se je celotno nesoglasje vrtelo okoli velikosti peresa, ki je bil uporabljen za razmejitev izliva na starem zemljevidu. Sporazum bo, kadar koli se to zgodi, določil izključno ekonomsko cono obeh držav, od koder se izliv izliva v Arabsko morje.
Druga vključitev je Junagadh, prav tako v obalnem Gudžaratu, čigar odločitev o pridružitvi Indiji leta 1947, formalizirana s plebiscitom leta 1948, Pakistan takrat ni sprejel, ampak jo je prehitela prva indijsko-pakistanska vojna za Kašmir, ki se je začela ob konec oktobra 1947 in se je nadaljevalo več kot eno leto.
Jungadh je omenil Pakistan, ko je Varnostni svet januarja 1948 obravnaval vprašanje sovražnosti v J&K. V skladu z resolucijo Varnostnega sveta ZN 39 je bila ustanovljena komisija za mirno rešitev konflikta v Kašmirju in mandat te komisije je bilo treba preiskati obtožbe Indije o razmerah v J&K, pa tudi druga vprašanja, ki jih je sprožil Pakistan, vključno z Junagadhom, da je Pakistan obtožil Indijo, da si je priključila in okupirala s silo.
Toda po začetnem odporu Pakistana je bil Junagadh viden kot urejena zadeva v dvostranskih odnosih, ki so jo včasih v pogovorih v Pakistanu izpostavili tisti, ki so želeli poudariti, da ko Indija ni mogla dovoliti pristopa večinsko hindujske države z muslimanskega vladarja Pakistanu, bi morala uporabiti isto merilo v Kašmirju in sprejeti pakistansko trditev o večinsko muslimanski državi s hindujskim vladarjem.
Natančno obratno trditev so predstavili indijski učenjaki in zgodovinarji. Rajmohan Gandhi je zapisal, kako prvi indijski notranji minister Sardar Vallabhai Patel, ki je bil zadolžen za povezovanje novih neodvisnih indijskih provinc in knežjih držav v eno unijo, ni imel absolutno nič proti temu, da bi se Kašmir pridružil Pakistanu, a si je 13. septembra premislil. 1947, dan, ko je Pakistan sprejel Junagadhov pristop.
Če bi (Muhammad Ali) Jinnah lahko prevzel hindujsko večinsko državo z muslimanskim vladarjem (Junagadh), zakaj Sardarja ne bi zanimala večinsko muslimanska država s hindujskim vladarjem (Kašmir)? Od tistega dne sta Junagadh in Kašmir, zametnica in kraljica, postala njegova sočasna skrb, je zapisal Gandhi v svoji biografiji o Patelu (Patel: Življenje, 1991). Za Patela je bil kralj Hyderabad, natančno ogledalo Junagada - muslimanskega vladarja, hindujskih podložnikov. Če bi Jinnah dovolil kralju in pešaku, da odideta v Indijo, bi Patel, kot smo videli, morda kraljico izpustil v Pakistan, vendar je Jinnah dogovor zavrnil, je zapisal Gandhi.
Ekspresno razloženoje zdaj vklopljenoTelegram. Kliknite tukaj, da se pridružiš našemu kanalu (@ieexplained) in bodite na tekočem z najnovejšimi
Junagadhov pristop k Indiji
Junagadh je bil v regiji Kathiawar, kjer je večina drugih knežjih držav že pristopila k Indiji. Vladar Junagada je bil Nawab Mahabatkhan Rasulkhanji, ki ga je V. P. Menon, sekretar na državnem ministrstvu pod Patelom, v svoji knjigi »Zgodba o integraciji indijskih držav (1956)« opisal kot ekscentrika redkega letnika. Država ni bila v bližini Pakistana. Osemdeset odstotkov prebivalstva je bilo hindujcev. Somnath, kjer je Mahmud Ghazni razkradel slavni tempelj Shiva, se nahaja v Junagadhu, blizu pristanišča Veraval.
Maja 1947 je državna ladja Dewan zaradi spletk v palači zamenjala lastnika z muslimanskim ligašem iz Karačija, Shah Nawaz Bhutto (njegov sin Zulfikar Ali Bhutto bi postal predsednik vlade Pakistana). Pod njegovim vplivom se je Nawab odločil pristopiti k Pakistanu 15. avgusta, čeprav je prej dajal vtis, da je prihodnost njegove države Kathiawari v pridružitvi Indiji.
Junagadh je bila gospodarska in upravna enota, ki je vpeta v Kathiawar in se je preživljala iz njega. Njegovo odvajanje bi ga spremenilo v rastlinjak brez moči za preživetje. Najbolj me je skrbelo neposredne možnosti za pretrese, ko je bila stabilnost nujna potreba ure. Ukrep Nawaba bi imel neželene učinke na javni red in mir v Kathiawarju kot celoti. To bi razširilo komunalne težave na območja, kjer je trenutno mir. Pojavil je tudi strah, da bi to spodbudilo nerešljive elemente v Hyderabadu, je zapisal Menon.
Potem ko več kot mesec dni ni prejel odgovora od Pakistana na Nehrujevo ponudbo, da sprejme in spoštuje sodbo ljudstva Junagadha v zvezi s pristopom države k kateri koli od Dominionov, od zadnjega tedna septembra do konec oktobra je Indija uvedla vrsto ukrepov, ki so držali grožnjo vojaške akcije proti Junagadu, predvsem z namestitvijo vojakov po državi, v učinkovito blokado. Nawab iz Junagadha je s svojo družino, svojimi najljubšimi psi in dragocenostmi pobegnil v Karači po zraku. Po Menonovih besedah je vzel vso denarno stanje države ter vse delnice in vrednostne papirje v zakladnici.

27. oktobra je Bhutto pisal Jinnahu o negotovih razmerah v Junagadu – brez denarja, brez hrane in niti muslimani Kathiawarja niso bili zainteresirani za obljubo, ki jo je sprva dal Junagadhov pristop Pakistanu: … Razmere so se zato tako poslabšale, da odgovorni muslimani in drugi so me pritisnili, naj poiščem rešitev slepe ulice. Ne želim povedati veliko več. … Vprašanje je občutljivo, vendar menim, da ga je treba rešiti častno v zadovoljstvo vseh. Nemogoče mi je dvoriti kakršno koli nadaljnje prelivanje krvi, stiske in preganjanja zvestih ljudi.
Septembra je bila v Mumbaju ustanovljena vzporedna vlada Junagadha, imenovana Arzi Hukumat, in ko so Nawabi pobegnili, so začeli prevzemati dele Junagadha, nekateri pa so se predali tudi ropanju in požigom. Bhutto se je 7. novembra pogovarjala s Samaldasom Gandhijem, vodjo Arzi Hukumat, in ga prosil, naj prevzame upravo in vzpostavi red in mir. Toda dan pozneje je na prigovarjanje muslimanskih prebivalcev prosil indijsko vlado, naj neposredno prevzame upravo Junagadh prek regionalnega komisarja v Rajkotu. Predaja M N Buchu, komisarju Rajkot, je potekala 9. novembra.
Pakistan je prevzem označil za neposredno sovražno dejanje in od Indije zahteval, naj prepusti odgovornost zakonitemu vladarju in umakne svoje čete. Indija je odgovorila, da je posegla v vzpostavitev reda in miru ter preprečila popolno zlom administracije le na zahtevo Dewana iz Junagadha, ki je deloval v imenu Nawaba, ki je bil sam v Karačiju. Indija je nakazala, da bi želela ureditev formalizirati s plebiscitom. Ta je bil 20. februarja 1948. Od 2.01.457 registriranih volivcev jih je oddalo svoj glas 1.90.870. Od tega števila jih je le 91 glasovalo za pristop k Pakistanu. Referendum je potekal tudi na petih sosednjih ozemljih. Od 31.434 glasov, oddanih na teh območjih, jih je bilo le 39 za pristop Pakistanu.
Sardar Patel je obiskal Junagadh 13. novembra 1947 štiri dni po tem, ko je Bhutto odstopila Indijo na vznemirljiv sprejem na kolidžu Bahauddin, kjer je javno razkril, kakšni so izračuni okoli Junagadha na obeh straneh.
Rajmohan Gandhi je v svoji biografiji o Patelu zapisal: Potem ko je pohvalil Bhutto in Jonesa za njihov realizem in indijske sile za njuno zadržanost, se je dotaknil Kašmirja in Hyderabada: Če Hyderabad ne vidi pisave na steni, gre tako, kot je šel Junagadh . Pakistan je poskušal napaditi Kašmir proti Junagadu. Ko smo postavili vprašanje poravnave na demokratičen način, so nam (Pakistan) takoj povedali, da bodo razmislili, če bomo to politiko uporabili za Kašmir. Naš odgovor je bil, da se bomo strinjali s Kašmirjem, če bi pristali na Hyderabad.
Delite S Prijatelji: