Vsaka četrta oseba, ki je v Indiji kategorizirana kot 'berač', je musliman
Delež muslimanov v uradni 3,7 lakh 'beraški' populaciji je nesorazmerno večji od deleža skupnosti v populaciji države, kažejo podatki popisa.
Moškega, ki išče miloščino na stopnicah delhijske džamije Jama Masjid, zajame nenadni naliv. V Indiji je beračenje nezakonito. (Ekspresna fotografija: Oinam Anand) Muslimani predstavljajo 14,23 % prebivalstva Indije. Vendar jih je skoraj 25 % od 3,7 lakh posameznikov, ki jih je indijska vlada uvrstila na seznam beračev.
Aktivisti trdijo, da podatki – objavljeni prejšnji mesec – o verski usmerjenosti tistih, ki so bili v Popisu 2011 obravnavani kot »nedelavci«, ponovno poudarjajo omejen ali neenakopraven dostop določenih skupnosti ali skupin državljanov do vladnih shem in storitev, ki jih potiska v revščino.
„Nedelavci“ so v Popisu opredeljeni kot posamezniki, ki ne sodelujejo v nobeni gospodarski dejavnosti – plačani ali neplačani – gospodinjskih opravilih ali pridelavi.
Po podatkih popisa je od skupno 72,89 milijona nedelavcev 3,7 lakh beračev. To število se je zmanjšalo za 41 % od zadnjega popisa leta 2001, ki je zabeležil število beračev na 6,3 lakh.
Muslimani predstavljajo nenavadno visok odstotek posameznikov, ki so bili kategorizirani kot berači. Tako je kategoriziranih skupno 92.760 muslimanov - četrtina celotne beraške populacije v državi, ki šteje 3,7 lakh.
Hindujci predstavljajo 79,8 % prebivalstva Indije, vendar z 2,68 lakh posameznikov predstavljajo 72,22 % beračevske populacije. Kristjani, ki jih je 2,3 % prebivalstva, predstavljajo 0,88 % beraške populacije (3.303 posameznikov). Sledijo budisti (0,52 %), sikhi (0,45 %), džaini (0,06 %) in drugi (0,30 %).
Zanimivo je, da se zdi, da več muslimanskih žensk prosjači v primerjavi z muslimanskimi moškimi, kar je nasprotno trendu vseh skupnosti, razen tistih, ki so kategorizirane kot 'drugi'. Državno povprečje je 53,13 % beračev in 46,87 % beračic; pri muslimanih je to razmerje 43,61 % moških beračev in 56,38 % žensk.
Pomanjkanje je posledica neuspeha vladnih programov pri zagotavljanju varnostne mreže svojim državljanom. Ta številka je dokaz, da imajo določene skupine v družbi manjši dostop do storitev in vladnih programov ter so prisiljene v revščino, je dejal Mohammed Tarique, koordinator Koshish, terenskega akcijskega projekta Tata Institute of Social Sciences o brezdomstvu in revščini.
Beraštvo je v Indiji nezakonito in se kaznuje z zaporom od 3 do 10 let. Bombajskemu zakonu o preprečevanju beračenja iz leta 1959 so sledile skoraj vse države v državi. Aktivisti pravijo, da zakon ne določa jasne kategorizacije beračev, celo brezdomci in delavci brez zemlje, ki so se preselili v različna mesta, pa so kategorizirani kot berači. Tako kot mnogi indijski zakoni tudi zakonodaja proti beraštvu temelji na arhaičnem britanskem zakonu proti potepuhom.
Po Bombajskem zakonu o preprečevanju beračenja iz leta 1959 se za berača šteje vsak, ki nima vidnih sredstev za preživljanje in se ga najde, da tava po javnem prostoru. Za berače se štejejo tudi vsi, ki na javnem mestu pod kakršno koli pretvezo zahtevajo miloščino, vključno s petjem, plesom, vedeževanjem ali uličnim nastopom.
Zakon daje policiji diskrecijska pooblastila, da pobere vsakogar, če sumi, da je berač ali revščina, ki nima sredstev zase.
Aktivisti pravijo, da zakon namesto rehabilitacije revnih kriminalizira revne in tiste, ki trpijo za duševnimi boleznimi. Nekatere države, kot je Bihar, so sprejele program za rehabilitacijo beračev. Toda druge države, kot sta Maharaštra in Zahodni Bengal, lahko posameznika, najdenega na ulici, odpeljejo v zapor.
Delite S Prijatelji:
